RETROSPEKTIVA: MIGUEL GOMES

gomes

Hecni ljudje: kratki filmi Miguela Gomesa

Na eni ravni se je 1001 noč (As Mil e Uma Noites, 2015) Miguela Gomesa zdela drzen odklon za režiserja, ki ni posebej znan po svojih epopejah. Čeprav je šesturni triptih zdaleč najdaljši in najambicioznejši projekt lizbonskega filmarja doslej, pa njegova struktura podpira mikro: v filmu, ki je sestavljen iz samostojnih kratkih epizod, dolgih okoli štirideset minut, so tako prišle do izraza odlike Gomesa kot režiserja kratkih filmov.

Strategije posrednega pripovedovanja zgodb so stalen element njegovih kratkih filmov. V 31 (2003) se najstnika po uri tenisa podata na kratko potovanje; iz mednapisov razberemo, da je zgodba analogna tako Čarovniku iz Oza kot portugalski revoluciji leta 1974. Na koncu napis na filmu posodobi prizorišče: “Portugalska, 2001: Nekaj se je tiho premikalo pod razbitinami.“

Gomes običajno zmanjša pomen drame, da bi se resnosti približal kot fasadi ali lahkotnemu gegu. Njegove teze so pogosto posredovane prek filtra komične distance. Iskrenost in sofisticiranost nekaterih sekvenc – njihovi večplastni pomeni, odlični triki – so lahko razorožujoči: v filmu Odrešitev (Redemption, 2013) glasovni igralci berejo pisma, ki so jih napisali štirje državni voditelji (vključno z Nicolasom Sarkozyjem in Angelo Merkel), potem pa nenavaden občutek intimnosti filma spodkoplje končno priznanje, da so bila vsa pisma čista izmišljotina.

Taki igrivi pomežiki v kamero in Gomesova naklonjenost nememu filmu (zatemnitve z irisno zaslonko, mednapisi, pretirana igra) kažejo, kako zelo ga fascinirajo tehnike distanciranja; dogajanje je razčlenjeno, postransko, fragmentirano. Medtem (Entretanto), njegov prvi kratki film, ki ga je posnel leta 1999, iz kaotične gracioznosti metanja iz avta pri ragbiju izlušči živo sliko, zamrznjen trenutek, kjer je vsak igralec prikovan na gesto pred gibanjem. Ena od začetnih sekvenc uteleša režiserjev splošni pristop k pripovedi. Dva dijaka, fant in dekle, ugotovita, da sta zaljubljena drug v drugega. Namesto da bi pokazal njuni fizični poziciji v uvodnem kadru, Gomes razdeli prostor in takoj začne s posnetki odzivov v srednjem in velikem planu. Ideje kontinuitete ali nekakšnega okrepljenega plana dogajanja so obravnavane ironično. Scenariji zahtevajo naše sodelovanje: pomeni niso servirani na pladnju. Podobe moramo sestaviti skupaj; šele potem dobimo širšo sliko.

Pri tem obratu filmske slovnice je nekaj namerno nedodelanega. Način, kako gre takoj na nož, se zapodi v bistvo, njegova močna vera v simbole. Je folkloren, adolescenčen. V marsičem je Medtem stereotipen film o najstniški ljubezni, ménage-à-trois (dva fanta, eno dekle), uprizorjen na tribuni in plaži, na zabavah in v bazenih. Poljubi so povsem fizični, odkrito erotični: nerodni, profani. Na koncu filma se zdi, da je telesna intimnost med fantoma odvisna od vzajemne povezave z njuno prijateljico: če pustimo poljube ob strani, se zdi, da se bolj zanimata drug za drugega kot za dekle. Je to zanimanje neseksualno? Mar začetna kompozicija, ki se postopoma razkrije za formacijo metanja iz avta pri ragbiju, sprva ne spominja na felacijo, ki jo en fant izvaja drugemu?

Če Gomes prodaja nekakšen kristaliziran imagizem, pa do seksualnih energij nedolžnosti dostopa prek glasbe. Ima čudovit občutek za glasbo in kaže izvrstno presojo pri prežemanju poznanih, celo klišejskih zgodb z dvoumnim, večplastnim nabojem. Izvedba Frosty the Snowman Raya Conniffa se mora zliti z Ave Maria, D. 839, Que Sera, Sera Doris Day pa s Funny Face skupine The Kinks. V filmu Božični inventar (Inventário de Natal, 2000) uprizori nostalgijo prek banalne interakcije takih disonanc: žvrgoleče tresenje starih plošč ob atonalnih napevih, ki prihajajo iz otroške igrače. Občutek melanholije je neverjetno strukturiran.

Nič ne povzame Gomesove predrznosti, občutka za vragolije, poznavalske uporabe ljudskih elementov (stopničaste zgodbe, mozaične strukture, pripovedi, ki se osvobodi odgovornosti realizmu) tako kot začetna sekvenca v Božičnem invenatrju. Nežive figurice jaslic ustvarijo scenografijo zgodbe za lahko noč (“nekoč, v davnih časih …“); potem pa pojavitev nemogočega elementa razbije iluzijo: akcijska figura Spidermana. V ospredje je potisnjen vsiljivec, oblečen v škrlatno in modro. Kristusovo rojstvo kooptira, komercializira, razširi in predela zvok noge zdaj povsod prisotnega superjunaka, ki nenehno brca v trebuh kovinskega osla.

Michael Pattison

prevedla Maja Lovrenov

 

MIGUEL GOMES I.

Slovenska kinoteka

Medtem / Entretanto (Miguel Gomes, Portugalska, 1999, 25′)

Božični inventar / Inventário de Natal (Miguel Gomes, Portugalska, 2000, 23′)

Odrešitev / Redemption (Miguel Gomes, Portugalska, 2013, 25′)

MIGUEL GOMES II.

Slovenska kinoteka

31 (Miguel Gomes, Portugalska, 2001, 27′)

Kalkitos (Miguel Gomes, Portugalska, 2002, 19′)

Hvalnica stvarstva / Cântico das criaturas / A Canticle of all Creatures (Miguel Gomes, Portugalska, 2006, 24′)